V običajnem vrtnoljubiteljskem jeziku pod primulo največkrat razumemo tisto cvetlico, ki v različnih barvah v rastlinjakih zacveti že sredi zime ali zgodaj spomladi in jo lahko posadimo na balkon, grob ali v cvetlično posodo. Lahko pa jo imamo kar v dnevni sobi na mizi. Kupimo pa jo lahko v vsakem vrtnem centru in v vsaki cvetličarni ter na vseh mestih, kjer le kaj diši po cvetju. Tu je mišljena Primula acaulis. Mi pa danes ne bomo imeli v mislih teh primul, ampak tiste, ki jih ne gojimo v rastlinjakih, pač pa na vrtovih kot dolgožive trajnice.
Takšne vrtne trajnice – primule ali jegliči so raznovrstne. Vsem je skupno, da jih najdemo skoraj izključno le v specializiranih vrtnarijah, ki se ukvarjajo s trajnicami in, da sodijo prej med vrtne redkosti, kot pa med pogoste trajnice.Veliko različnih vrst in sort je in med seboj se razlikujejo po mnogih lastnostih.
Nekoliko bolj zahtevne lepotice – etažne primule ali jegliči nagradijo le tiste, ki jim znajo postreči.
Menda najstarejša pri nas poznana je zgodaj spomladi vijolično cvetoča Primula pruhoniciana, ki je pred mnogimi leti bila vzgojena v znanem češkem botaničnem vrtu Pruhonice, od koder se je že na začetku dvajsetega stoletja razširila po vsej Evropi. Tudi v naših starih vrtovih so jo poznali. Potem pa je, kot mnoge druge stare trajnice, kar nekam poniknila. Tako jo dandanašnji spet na novo odkrivamo. Zelo zgodaj spomladi se pritlehne rozete listja prekrijejo z le nekaj centimetrov visokim živobarvnim cvetjem, potem pa gosto listje poskrbi za dovolj hrane za cvetenje v naslednji pomladi. Rada ima v zemlji dovolj vlage in hranil, sicer pa ni zahtevna. Leta in leta lepo uspeva na soncu, kakor tudi v polsenci ali celo v senci pod listopadnim drevjem in grmovjem.
V vrtu marsikdo rad vidi različno planinsko cvetje, tudi avrikelj (Primula auricula), ki v naravi raste na kamnitih, sončnih in sušnih rastiščih. To je skromna trajnica, le sence in preveč moče ne mara. Njegovi zimzeleni povoščeni sivi listi so združeni v kompaktne rozete, iz katerih pozno spomladi ali zgodaj poleti odganjajo cvetna stebla s po nekaj cvetovi v živo rumeni barvi. Puljenja v naravi in prenašanja v vrtove ne prenaša prav dobro, naredimo pa s tem kar nekaj škode na naravnih rastiščih, saj je ogrožena in zavarovana vrsta. Zato je mnogo bolj smiselno poiskati sadiko v vrtnariji in si tako zagotoviti gotov uspeh.
Pogost po naših vrtovih je tudi tako vrtni avrikelj (Primula x pubescens), ki je našemu divjemu avriklju podoben, le njegovo cvetje je v najrazličnejših barvah od bele preko rožnate do modre in rumene in njegovo listje je zeleno in ne sivo, kot pri alpskem avriklju.
Etažne primule (Primula beesiana, P. bullesiana in P. bulleyana) so poglavje zase. To so pač lepotice, ki so med primulami najbolj cenjene. Rade imajo sveža in hranilna polsenčna ali celo senčna mesta. Dobro se počutijo tudi v vlažnih obrežnih rastiščih vrtnih bajerjev. Zrastejo mnogo višje, kot druge primule, tudi 40-50 cm. Cvetovi pa so razporejeni kot venčki v nadstropjih po celi višini več deset cm visokih cvetnih stebel. Odpirajo se iz nadstropja v nadstropje postopoma skozi dva ali še več mesecev v rumeni, oranžni, beli, rožnati ali rdeči barvi od junija do avgusta. So pa bolj krhke in hude burje nimajo rade. Zato jih sadimo na zavetne lege, kjer jih pred burjo branijo lahko tudi grmovnate kulise, če ni druge obrambe. Zanje se pač splača nekoliko potruditi.
Avrikelj v vrtu nas spominja na naše planine.
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ. dipl. ing. agr.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
