Veliko trajnic je zelenih ali vsaj dobro vidnih tudi vso zimo. Nekatere imajo po površini zemlje razpredene korenike, kot recimo bradate perunike in jih ne moremo prezreti, čeprav nimajo listja. Nekatere imajo rastne vršičke tik pod zemljo in po nekaj listkov tudi kadar počivajo, kot recimo rudbekije in jesenske astre. Druge imajo spet preplet odmrlih listnih in cvetnih stebel dobro viden tudi, ko mirujejo, n.pr. trave.
Nekatere trajnice pa so že jeseni tako temeljito odvrgle vse nadzemne dele, da so se sledovi njihove rasti izgubili. Poleg tega začnejo ona novo odganjati šele zelo pozno spomladi, zato se rado zgodi, da jih s hojo ali prekopavanjem gredice uničimo, preden smo se tega prav zavedeli. Takšni so recimo vsi zvončniki in močvirski hibiskusi, ki se velikokrat zbudijo šele nekje v maju. Zato moramo mesta, kamor smo sadili takšne trajnice na nek način označiti ali si jih dobro zapomniti. Predvsem pa mora veljati pravilo, da na gredicah trajnic lahko brklja po zemlji le tisti, ki trajnice pozna in ve za njihove male posebnosti. Ostali naj se tem gredicam umikajo v velikem loku, da ne naredijo več škode kot koristi. Prenekaterikrat slišim žalostne ugotovitve, da eden sadi, drugi pa v svoji nevednosti uničuje.
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
