Namen izvedbe predlaganih del:
V področju, kjer je okolje že onesnaženo ali obstaja velika nevarnost onesnaženja z zelo invazivnim tujerodnim japonskim dresnikom (Fallopia japonica), ki ogroža normalno zaraščanje rečnih bregov z avtohtonim rastlinjem (renaturacijo), bi bilo potrebno naravi pomagati, da opravi svoje delo.
Dresnik kot tuja agresivna in invazivna rastlina se širi med ostalim tudi tako, da zaseda erodirane površine hitreje od domačih obrežnih rastlin. Ko pa se enkrat naseli, ga je z doslej znanimi in uporabljanimi metodami skoraj nemogoče v celoti odstraniti. Fizično odstranjevanje je mukotrpno, drago in le delno uspešno, ker iz najmanjšega delčka rastline zraste znova. Pričakovati pa je tudi, da se bo na obrežjih znova naselil, saj se s semeni širi na velike razdalje tudi s pomočjo vetra in vodnih tokov. Kemične metode so za okolje škodljive, zlasti še zato, ker bi z vsakim posegom s pesticidi, le-ti zašli tudi v vodotok. To pa bi lahko imelo nepredstavljive posledice.
Smiselno bi bilo preizkusiti kako novo metodo zatiranja dresnika.
Japonski dresnik je rastlina, ki jo zelo rada je drobnica. Zato bi ga veljalo poizkusiti zatirati s pomočjo paše. Ker nekatere naše ekspanzivne avtohtone obrežne trajnice za drobnico niso užitne, bi le-te na istem rastišču lahko izrinile prodirajoči dresnik in ga nadvladale. Pri tem bi jim veliko pomagali z umetno naselitvijo- zasaditvijo. Dovolj bi bilo po kako sadiko na m2, ker se bodo hitro razrasle. Sproti razraščajoči se dresnik pa bi popasle ovce in koze ter ga toliko oslabile, da ne bi mogel več konkurirati našim domačim obrežnim rastlinam, ki bi sčasoma prerasle obrežja.
Konkreten predlog:
Obrežje na nekaterih testnih mestih, tam kjer ni zaraščeno ali se je zaraščanje šele začelo, zasaditi z avtohtonimi Typha latifolia, Iris pseudacorus, Phragmites australis, ki so zanesljivo zelo raščave, goste rasti in se razraščajo s podzemnimi pritlikami ali korenikami, kasneje se tudi sejejo, so visoke od meter do dva metra in pol in zato konkurenčne večini drugega rastja. Lahko bi na posameznih mestih dodali še Typha angustifolia, Typha laxmanini, Sparganium erectum, Sparganium neglectum in morda še katero od močno rastočih domačih obrežnih trajnic.
Posamezni deli obrežja, bi bili nadzorovano zasajeni, nato bi poskrbeli za redno pašo od pomladi do pozne jeseni in vodili evidenco o razraščanju posajenega, naseljevanju in obnašanju dresnika ter naseljevanju druge avtohtone vegetacije, ki bi vezala tla in skrbela za preprečevanje erozije.
Posamezne testne površine bi lahko zajermale tudi le sto ali nekaj sto dolžinskih metrov obale v širini nekaj metrov, odvisno od konfiguracije terena. Gostota sajenja bi lahko bila tudi le sadiko na m2 površine. Če bi bila večja, bi sicer učinek bil hitrejši in boljši.
Zasajene rastline se bodo same razraščale in širile v obrežno okolje. Naseljevale se bodo tudi druge obrežne rastline, ki jih drobnica ne mara, dresnik pa bo zaradi paše onemogočen. Sprožen bo proces renaturalizacije.
Testne površine, razporejene vzdolž rečnega obrežja, bodo hipotezo potrdile in lahko bi se ta metoda potem uporabila marsikje, kjer se dresnik kot tujerodna invazivna vrsta širi tako agresivno, da ogroža biotsko pestrost avtohtonih rastlinskih vrst.
Tekst: Jožica Golob-Klančič univ. dipl. ing. hort.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
