Bakljasta lilija (Kniphofia uvaria) je Impozantna vrtna trajnica, ki jo marsikdaj sadimo tudi kot posamično sadiko, da dominira na trati ali pred visoko grmovnato kuliso. Poznamo sicer več sort. Skoraj vse pa so visoke vsaj meter ali celo dva. To so v obmorski klimi čisto zimzelene rastline, v bolj mrzlih krajih pa le deloma zimzelene. Vse imajo rade toplejše lege in veliko sonca, predvsem pa odcedna tla, v katerih nikoli voda ne bo zastajala. Ker razvijejo korenine zelo globoko in tudi sicer niso zelo požrešne na vodo, jih praktično ni treba zalivati. Običajno zacvetijo nekje v juniju, so pa tudi sorte, ki zacvetijo ob koncu poletja ali proti jeseni še enkrat. Njihovo oražno-rumeno cvetje kar žari v poletno-jesenskem soncu. Posebno lepe pa so v kombinaciji z visokimi travami.
Ker so bakljaste lilije v mladosti bolj občutljive na mraz, jih je v hladnejši klimi priporočljivo saditi spomladi, da se do zime temeljito vrastejo in razvijejo korenine v globino. Tam namreč tudi pozimi zemlja ne bo zmrznila. Prvo leto ali dve po sajenju je tudi priporočljivo v kolobarju na korenine naložiti debelo plast listja in ga prekriti s smrekovimi vejami. Tako bo nastala zračna prekrivka, ki bo z zračnimi žepki skrbela za toplotno izolacijo in morebitni vetrovi je ne bodo mogli odpihniti. Spomladi pa zastirko lahko tudi kar pustimo, da bo sprhnela in ustvarjala humus. Odstranimo le smrekove veje, če motijo urejeno okolje.
Ko bodo bakljaste lilije starejše, bodo tudi bolj odporne na mraz. Morebiti jim bodo pozebli nadzemni deli, ki pa se bodo ob prihodu spomladanskih toplejših dni obnovili.
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
