Z izbiro rastlin za svoj vrt se lahko obnašamo naravi prijazno ali pa tudi ne (na spletu od februarja 2012)

Ob zaključku gradnje je na vrsti urejanje zelenih površin. Pri javnih zgradbah so načrti zunanje ureditve in zasaditve največkrat že sestavni del projektne dokumentacije. Pri zasebnih stanovanjskih zgradbah, ki so največkrat vrstne ali samostojne družinske hiše, pa je načrtovanje vrta večinoma bolj stihijsko. Le redki lastniki vrta se dela lotijo s temeljitim premislekom ali celo ureditvenim načrtom že na začetku.

Žal pa se vse prevečkrat pozablja na potrebo po varovanju narave in skrb za trajnostni razvoj okolja tako med profesionalnimi načrtovalci in urejevalci vrtov in javnega zelenja, kot tudi med tistimi, ki se tega dela za lastne potrebe lotevajo premalo ekološko osveščeno.

Kombinacija slovenskih avtohtonih in vrtnarsko vzgojenih čebulnic uspeva na vrtu brez vsakršne kemije.

Če izhajamo iz dejstva, da je vrt oblikovani del narave že skozi vso človeško zgodovino, moramo tudi upoštevati, da je vrt od nekdaj ogledalo človekove zavesti o pomenu in vlogi narave in rastlin v človekovem življenju.

Nekoč si je človek hotel naravo podrediti in skozi tehnološki napredek se je ta želja samo potencirala. Nazadnje, ko jo je s svojimi posegi vanjo že temeljito ogrozil, je ugotovil, da je pri tem neuspešen. Danes vemo, da naš planet lahko ohranimo le s skrbjo za trajnostni razvoj na vseh področjih človekovega delovanja. Pri tem imajo rastline zelo pomembno vlogo. In tudi vsaka javna zelenica in vsak vrt ob tem šteje. Zato je zelo pomembno, kakšne rastline sadimo vanje, kako so bile vzgojene sadike, koliko obremenjujemo okolje z njihovo vzgojo in transportom in kašno obremenitev okolja bo pomenila njihova nega v toku njihovega življenja. Oziroma, koliko lahko prispevajo k zdravemu življenskemu okolju.

RASTLINE IZ DALJNIH DEŽEL

Do pred nekaj desetletji smo sadili v vrtove večinoma sadike rastlin, ki so bile vzgojene v bližnji okolici. Le redki so si privoščili sadike iz daljnih krajev. Prizadevni vrtnarji pa so se trudili gojiti v svojem okolju iz semen in na druge načine, s pomočjo redkih matičnih rastlin,  tudi sadike eksotičnih rastlin, ki so se izkazale kot primerne v novem okolju. S tem so prispevali k razvoju vrtne kulture in širjenju znanj o naravnih bogastvih tujih dežel.

Potem pa smo se potrošniško povampirili in vse domače začeli podcenjevati, vključno s sadikami  rastlin. Razvila so se prometna sredstva in prevoz se je pocenil. Začeli so nastajati svetovni trgovci z rastlinami. Dandanes so ti zastopani, največkrat v obliki multinacionalk, po vsem svetu. Vodilni so med njimi Nizozemci, ki le še manjši del rastlin, ki jih prodajajo, vzgajajo doma. Večinoma pa prodajajo rastline, ki jih zanje vzgojijo drugi gojitelji po vsem svetu. Seveda je na podoben način organizirano gojenje, transport in prodaja rastlin tudi drugje. Tako se je svet globaliziral tudi na področju okrasnih rastlin in kar danes kupujemo po velikih vrtnih centrih in cvetličarnah,  prihaja največkrat iz oddaljenih krajev.  Zlasti rezano cvetje se velikokrat prevaža s hladilniki in  letali z enega konca sveta na drugi, saj je njegova teža relativno majhna, pokvarljivost pa velika. Tako nam  tu in tam uspe izvedeti, da je listje n.pr. neke praproti v naše cvetličarne prispelo iz Kostarike, nekateri eksotični cvetovi iz Južne Afrike, nekaj drugega iz Izraela ali Nizozemske. Marsikdaj okrasne rastline prodajajo le pod trgovskimi imeni, prava sortna imena teh rastlin in celo kraj gojenja pa so poslovna skrivnost. V nekaterih delih sveta multinacionalke izkoriščajo naravne edafske in klimatske danosti ter  poceni delovno silo tudi z nepravično trgovino in na račun uničevanja okolja, drugje si pomagajo z rastlinjaki in moderno tehnologijo, ki je vezana na veliko energetsko požrešnost in uporabo take in drugačne kemije. Tu so pomembni le finančni učinki, uničevanje narave tu ne šteje.

Vrtni nasad trajnic ob zelo enostavni negi lahko prav učinkovito poskrbi za barvitost skozi večji del leta.

Sadike drevnin in trajnic, ki so gojene v loncih, morajo za daljši transport biti čim lažje, zato jih ne gojijo v zemlji, pač pa v šotnici in poskrbeti je treba za njihovo čim hitrejšo rast in zdravje s kemikalijami.  Masovno gojenje za seboj potegne večjo obolevnost rastlin in močnejši razvoj njihovih škodljivcev, posledično pa tudi širjenje vedno novih bolezni in škodljivcev na vedno nova in nova območja, kamor te rastline potujejo.

Lepe tuje rastline nam tako skoraj vsako leto prinesejo tudi kako novo bolezen ali škodljivca, če zanemarimo vse druge slabe strani globaliziranih transportov rastlin. V zadnjih letih smo tako v Slovenijo zanesli hrušev ožig, ki ga gostijo tudi mnoge okrasne drevnine, pa nevarno bolezen pušpana, kostanjevo šiškarico, ki grozi tako gozdnemu kostanju, kot tudi cepljenemu maronu in še marsikatero neobvladljivo nadlogo.
Globalizacijo v trgovini z rastlinami tako že sedaj drago plačujemo, perspektiva pa je samo še bolj črna.

KEMIJA V SLUŽBI LEPOTE RASTLIN

Brezhibno rezano cvetje, lončnice, balkonske rastline, pa tudi olesenele rastline in trajnice, ki jih velikokrat lahko kupimo v cvetličarnah in v vrtnih centrih, so bile vzgojene s pomočjo modernih tehnologij in ob strogem varstvu pred boleznimi in škodljivci. Zato marsikdaj vsebujejo toliko strupov, da ko odmrejo, niso primerne niti za na kompost.

Nekatere Evropske države posvečajo veliko pozornosti preizkušanju rastlinskih vrst in sort glede odpornosti na rastlinske bolezni in klimatske pogoje. Posnetek je nastal v učnem nasadu visoke vrtnarske šole v Nemčiji, ki se trudi za naravi prijazno vrtnarjenje.

Že res, da se vedno bolj zavedamo škodljivosti in za okolje nevarne kemične zaščite rastlin pred boleznimi in škodljivci in tudi z globalno regulativo omejujemo njihovo nenadzorovano rabo, tako bolj ali manj po vsem svetu, zlasti v  Evropi, kot tudi pri nas. V rastlinjakih je vedno pogostejša zahteva zakonodajalcev po zaprtem sistemu, v katerem se odpadne vode ne smejo več stekati v podtalnico. Vendar je za te ukrepe že skoraj prepozno, saj je podtalnica v vrtnarsko razvitih deželah Evrope že krepko onesnažena s kemikalijami. Tudi kupujemo lahko nevarna zaščitna sredstva le še s potrdilom, da znamo z njimi ravnati. Varujemo čebele na razne načine in sebe z zaščitnimi rokavicami, maskami in drugimi pripomočki.

Kljub temu pa še vedno v svetovnem merilu vzgojimo zelo veliko okrasnih rastlin na način, ki ni naravi niti malo prijazen. Prednost pač dajemo njihovemu brezhibnemu videzu, čim hitrejši rasti in izjemno bogatemu cvetenju, odpornosti na tegobe transporta na velike razdalje in posledično konkurenčnosti na trgu.

KAJ LAHKO STORI VSAK IZMED NAS

Le kupec, ki se zaveda pomena zdravega okolja, bo morda počasi spremenil gibanja na svetovnem trgu.

Brezhibne, nerealno lepe rastline s prestižnih svetovnih vrtnarskih razstav (Celsea Flover Shov London) pač v običajnem vrtu ne morejo biti realne, zlasti pa ne dolgotrajne. Malo bolj skromni moramo v svojih pričakovanjih že biti, če se odločimo za naravi prijazno vrtnarjenje.

Pri tem je vsak kamenček (beri: vsak kupec) pomemben. Tako, kot smo pri nakupu hrane, zlasti sadja in zelenjave, vedno bolj zahtevni in iščemo hrano brez škodljivih kemikalij, tudi pri nakupu okrasnih rastlin že iščemo in dajemo prednost tistim, ki so bile vzgojene čim bolj naravno, energetsko čim manj potratno in niso prispevale k onesnaženju našega planeta.

Pri vrtnih rastlinah, ki bodo rasle v našem neposrednem bivalnem okolju, bi morali kriteriji kupca biti posebno strogi, saj bi od njih morali  pričakovati, da bodo za rast in dobro uspevanje skozi vso življensko dobo potrebovale le dobro vrtno prst, morda občasno zalivanje in tu in tam kak gojitveni ukrep, ki ni vezan na strupeno kemijo.

V naši naravi raste veliko zelo lepih rastlin, ki jih ni nikoli nihče škropil s strupi. Zakaj ne bi takšne mogle rasti tudi po naših parkih in  vrtovih? Le spoznati moramo, katere to zmorejo, tako tiste iz narave, kot tudi mnogo tistih, ki so jih z žlahtnjenjem vzgojili vrtnarji,  jih poiskati, prav poskrbeti zanje in jim brez strupene kemije pomagati, da bodo skupaj z nami skrbele za lepo in čisto okolje.

VSLOVENIJI VZGOJENE OKRASNE RASTLINE

Pravimo, da imamo radi domačo hrano in domače pridelke. Vedno bolj se Slovenci zavedamo, da je domače najboljše. Pa je tako tudi pri okrasnih rastlinah? Smo že zaznali razliko med cenenimi slabimi sadikami in morda nekoliko dražjimi in kvalitetnejšimi domačimi?

Že kar precej let v Sloveniji vzgojimo zelo malo okrasnih rastlin sami. Le še kakih pet procentov v Sloveniji prodanih je bilo v Sloveniji tudi vzgojenih. Zaskrbljujoč podatek, če se nad njim zamislimo in se seveda posledic zavedamo. Vedno bolj postajamo odvisni in ranljivi, smo pa v veliki meri tudi sami krivi, da je tako, saj nekritično posegamo po vsem, kar je tuje. Domačega pa ne cenimo dovolj.
Rezanega cvetja v cvetličarnah je iz slovenske vzgoje le še za vzorec. Prav tako sobnih lončnic. Veliko imamo vrtnih centrov, ki prodajajo vse za vrtove, od zemlje do sadik, skoraj vse je prispelo k nam iz drugih držav. Od velikih dreves do grmovnic, plezalk in trajnic, celo enoletnice, vsega tujega je na pretek. Tudi zelo poceni rastline se najdejo, zlasti ko so razprodaje, ki ponujajo le še na pol žive rastline, ki bi v trgovinah kmalu propadle. Če bomo imeli srečo in še malo spretnosti pri sajenju in poznejši negi, nam bodo celo preživele. Sicer pa smo se že navadili, da pač kupujemo večkrat, ker nam veliko rastlin propade, tudi tistih, ki bi po vsej logiki morale preživeti, če ne bi bile že z vzgojo tako pomehkužene in še z dolgim transportom poškodovane.

Drevesnic, ki bi gojile v Sloveniji preizkušene olesenele rastline, imamo le še za vzorec. V socialističnih časih smo jih imeli kar nekaj, res da v družbenem sektorju. Vendar so bile solidne in njihovo delo je bilo strokovno. Danes so vse že propadle ali vsaj opustile drevesničarstvo. Nekoliko se je okrepil 'privatni sektor', vendar niti slučajno ne dosega nekdanje slovenske drevesničarske proizvodnje. Prav gotovo, pa domače drevesnice prodajajo sadike, ki so prilagojene našim rastnim razmeram in ob sadiki nudijo tudi strokoven nasvet.

Na področju gojenja trajnic je zelo podobno. Le redki so tisti, ki se trudijo z lastno vzgojo. Pa še ti večinoma kupijo od multinacionalk vsaj mlade rastline. Od semena ali matične rastline do sadike za prodajo je v Sloveniji na naravi prijazen način vzgojenih trajnic le še zelo majhen del vseh prodanih. So pa prav te gotovo najbolj trpežne in bodo zahtevale najmanj nege, zlasti pa ne kemije, ki bi onesnaževala okolje. In njihovi gojitelji skupaj s sadikami ponudijo tudi veliko strokovnega znanja, ki je pomembno za pravilno izbiro primerne rastline za vsak prostor.

Zelo počasi slovenski kupci začenjajo ceniti v Sloveniji vzgojene okrasne rastline, ker imajo z njimi dobre izkušnje sami ali pa njihovi znanci in prijatelji. Nekateri pa tudi zato, ker spoštujejo domače delo in znanje, pa še k globalnemu ohranjanju narave bi radi prispevali.

Tudi takšen šopek rezanega cvetja lahko vzgojimo na domačem vrtu brez kemije in visoke tehnologije.

Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
 
Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ. dipl. ing. agr.

Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..