Spominjam se, da jih je imela v svojem vrtu moja mama. In pripovedovala je, da so tam že od nekdaj. Še iz časov avstroogrske. Zgodaj spomladi so zacveteli, ko je bilo drugega cvetja še zelo malo. Kmalu izza narcis so se pokazali njihovi rdeči srčasti cvetovi. In nikoli ni bilo drugega dela z njimi, le pozno jeseni jim me moja mama dodala preperelega gnoja okoli korenin. Sicer pa takrat listja ni bilo več videti, vendar se je točno vedelo, kje bodo naslednjo pomlad spet odgnali.
Ja, srčki so bili obvezno cvetje v vseh boljših vrtovih tako v mestu kot na deželi že davno. Potem so prišli časi, ko nismo več cenili starih domačih stvari, tudi cvetja ne, in smo hlastali za vsem mogočim, samo, da je prihajalo od daleč in da je bilo drugačno od že videnega. Takrat je marsikdo iz vrta odstranil stare potonike, funkije, lilije, krizanteme in tudi srčke. Kar nekam izgubili so se.
Vsak cvet zase je umetnina narave.
Danes spet iščemo stare trajnice, kljub temu, da nam ne manjka vsakršnih novih in najnovejših. Res je med novitetami nešteto takšnih, ki si zaslužijo našo pozornost, veliko pa je tudi takšnih, ki jih bomo zaradi njihove zahtevnosti in neprilagojenosti našim razmeram kmalu opustili. Ugotovili pa smo tudi, da naši stari in prastari starši niso brez razloga iz roda v rod cenili nekaterih nezahtevnih trajnic. In srčki (Dicentra spectabilis) so že takšni.
Nekoč smo poznali le rdečo sorto srčkov, danes je precej razširjena tudi tista s popolnoma belimi cvetovi. Obe imata enake zahteve in lastnosti.
Ta trajnica ima močno razrasle in razvejane mesnate korenine, ki v starosti delno olesenijo. Zato je pri presajanju kar nekaj težav. Če izkopljemo celo rastlino, jo sicer lahko razdelimo na več delov, ki pa mora vsak imeti vsaj en vidno živ brst. Vse ostale polomljene in porezane korenine ne bodo od koristi. Po presajanju bo trajalo kar nekaj časa, da se rastlina spet razbohoti, ker je bolj počasne rasti. Ko pa se enkrat vraste, je najbolje, da jo pustimo na stalnem mestu leta in leta, tudi desetletja. Mlade rastline, ki jih sodobni vrtnarji vzgajajo iz semen v lončkih, je tudi najbolje posaditi kar na stalno mesto in jih potem pustiti na miru in brez presajanja.
Srčki imajo radi pol senčno lego in sveža tla, ki se nikoli ne izsušijo in so bogata s humusom. Dosežejo višino kakih 60 cm in imajo redko razrast. Na usločenih poganjkih so nanizani srčasti cvetovi, ki jih včasih najdemo tudi v slovenski narodni ornamentiki. Cvetna stebla z listi vred čez poletje odmrejo in se znova pojavijo šele naslednjo pomlad. Zato si moramo dobro zapomniti, kje rastejo, da jih po nemarnem in neprevidnem ne bi pri raznih vrtnih opravilih poškodovali ali celo uničili.
V vrtu srčke lepo družimo z nekaterimi drugimi trajnicami, ki imajo rade senco ali polsenco. Posebno primerne so kombinacije s hostami ali funkijami, ki ozelenijo pozno pomladi, ko so srčki že odcveteli in se pripravljajo na počitek. Takrat se bodo hoste šele prav razkošatile s svojim listjem, ki bo morda tudi delno prekrilo mesta, kjer rastejo srčki in tako v gredi ne bo praznin čez poletje in zgodnjo jesen, ko so hoste najlepše.
Srčki, beli ali rdeči, so spet moderni in cenjeni. In to si tudi zaslužijo, zaradi svoje lepote in tudi zaradi svoje dolgoživosti. Ni jih treba saditi vsako leto znova. Kljub temu nas bodo vsako pomlad znova razveseljevali in morda tudi v nas obujali nostalgijo za preprostimi in starimi vrtovi, ki so v našem otroštvu morda imeli čarobno moč.
Redka razrast predstavlja posebno pomladno lepoto.
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ. dipl. ing. agr.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
