Ko imamo v mislih skalnjake, skoraj vedno govorimo o sončnih rastiščih in nizkih bogato cvetočih blazinastih trajnicah. Kar seveda nikakor ni edina zveličavna resnica. Žal pa pri iskanju drugačnih rešitev marsikdo zaide v popolnoma nesmiselne skrajnosti.
.jpg "Cvetoči netreski, ki rastejo na skalah in med skalami že mnogo let. Edina nega, ki jo potrebujejo, je odstranjevanje suhih cvetnih stebel po cvetenju in občasno odstranjevanje morebitnih plevelov.")
Cvetoči netreski, ki rastejo na skalah in med skalami že mnogo let. Edina nega, ki jo potrebujejo, je odstranjevanje suhih cvetnih stebel po cvetenju in občasno odstranjevanje morebitnih plevelov.
Kamenje se velikokrat zlaga v kupe popolnoma nenaravno in še vedno marsikdo v skalnjak sadi enoletnice, ki s skalnjakom nimajo nič skupnega in seveda mnogo bolj sodijo na gredice in v posode, kot pa na skalnjake. Se pa zadnje čase širi po Sloveniji tudi čudna moda prekrivanja tal z umetno pobarvanim peskom, sekanci ali lubjem, celo v skalnjakih. To kičasto prevlado neživih materialov nenaravnih živih barv, ki z rastlinami in njihovimi barvami nimajo nič skupnega, žal širijo tudi kvazi strokovnjaki vrtne umetnosti. Tako v nekaterih vrtovih in skalnjakih rastlinje izgublja prvinsko funkcijo in vsi drugi naravni materiali tudi. Njihovi oblikovalci pa so prepričani, da so pravi umetniki.
Nekateri vrtovi in z njimi tudi posamezni vrtni elementi, kot so skalnjaki, vodni motivi, cvetlične grede in tako dalje, postajajo izumetničeni in nenaravni, kričeče barviti in skoraj brez rastlin. Saj v njih dominirajo vsi mogoči materiali in njihove kričeče barve, le za rastlinje ostane malo prostora.
Saj bo držalo, da je vrt ogledalo njegovega stvaritelja in (ali) njegovega lastnika. In držalo bo tudi, da ima vsakdo pravico uživati v svoji ustvarjalnosti v skladu s svojim okusom, možnostmi in zmožnostmi. Saj vrt imamo zato, da v njem uživamo !
.jpg "V gosti senci je mah obrasel ogromne skale, v razpokah med njimi pa je vrtnarjeva roka že davno zasadila praproti.")
V gosti senci je mah obrasel ogromne skale, v razpokah med njimi pa je vrtnarjeva roka že davno zasadila praproti.
Vsekakor pa drži tudi, da imajo pri razvoju 'ljudskega okusa' strokovnjaki (ali tisti, ki se za strokovnjake imajo), neko odgovornost in na to ne bi smeli pozabiti! Morali bi razvijati dober okus in širiti znanje o vrtni umetnosti in rastlinah, ne pa spodbujati ljudi, ki so željni ustvarjanja na svojem vrtu, h kiču!
Morda bi veljalo spomniti na anekdoto, ki se tiče plastičnega cvetja (pobarvani peski, lubje in sekanci niso daleč od tega) in se je zgodila pred približno dvajsetimi leti 'v srcu slovenskega vrtnarstva – v Volčjem Potoku':
Ob priliki vseslovenskega prvomajskega romanja na vrtnarsko razstavo v Volčji potok, so tam postavili razstavne paviljone za predstavitev razvoja slovenske vrtnarske stroke. In en paviljon je bil namenjen tudi predstavitvi uvoženega plastičnega cvetja in rastlinja. Kot vsi drugi paviljoni, je bil tudi ta zelo dobro obiskan in občudovan. Pa se je našel nekdo, ki mu živobarvna agresivna plastika namesto cvetja in rastlinja ni bila povšeči in napisal je članek z naslovom, ki se je glasil približno takole: 'Ali bomo odslej slovenski vrtnarji postali plastičarji?' In takrat edina slovenska revija s področja vrtnarstva Moj mali svet je ta članek tudi objavila. Avtor članka se je sicer zameril marsikomu, ki je sodeloval pri uvajanju te 'strokovne novosti' v Slovenijo, plastike pa naša vrtnarska razstavišča niso več propagirala. Saj ni izginila. Še vedno jo videvamo tam, kjer je kič doma: po igralnicah in nekaterih hotelsko-gostinskih lokalih in tudi po pokopališčih jo še vedno tu in tam najdemo. Po vrtovih pa plastičnih dreves, grmovnic in cvetja hvala bogu ni, vsaj meni ni znano, da bi bili.
Pa se vrnimo k skalnjakom.
Nastali so takrat, ko so lastniki vrtov začutili potrebo po vračanju k naravi. Želeli so v vrtove vnesti naravne motive in naravne materiale, nekako kopirati naravo. Tako, kot je angleški stil oblikovanja vrtov in parkov z velikimi tratami, prosto rastočim drevjem in grmovnicami ter obsežnimi pisanimi gredami trajnic, nastal kot odgovor na nekako izpeto modo vsesplošnega obrezovanja in umetničenja rastlinja v času baroka in rokokoja, ko je človek mislil, da si mora naravo podrediti, ne pa z njo živeti. Spomnimo se tako imenovane umetnosti francoskih vrtov tistega časa, ki imajo danes neprecenljivo umetnostno zgodovinsko vrednost, nihče pa jih več ne dela na novo. Skušamo pa v vrtovih gojiti rastline čim bolj naravno in bolj uživati ob njih, kot pa biti sužnji njihove nege. Zato smo tudi v vrtove vpeljali vodne motive in tudi skalnjake.
Kakšen naj bi torej bil skalnjak ?
Danes smo ljudje žejni in lačni vsega, kar vsaj malo diši po naravi in naravnem, ker je naš vsakdan že tako preveč izumetničen. In skalnjak je tu lahko tudi eno izmed naših pribežališč. Če le poskrbimo, da bo 'dišal po naravi' s svojo neživo osnovo, zemljo, peskom in kamenjem in če bo zasajen z rastlinjem, ki nas bo spominjalo na naravo. Pa to sploh ni nujno samo rastlinje, ki sicer raste pri nas v naravi. Lahko so to čisto prave vrtne rastline, take z zanimivim listjem in cvetjem, ne pretirano bahavim, vendar še vedno lahko občasno tudi živahnih barv. Vedno se mora nekaj dogajati in spreminjati in z njim ne sme biti preveč dela. Ker so enoletnice po navadi preveč bahave in preveč zahtevne, na skalnjak ne sodijo. Njihovo kratko življenje je tudi sicer skregano z željo po trajnih rastlinah, ki zaznamujejo naše naravno okolje. Nikakor pa skalnjak ni nujno na soncu. Lahko je tudi v polsenci ali celo gosti senci. Seveda bo treba izbrati pravo rastlinje za vsako lego posebej in zasaditev prilagoditi tudi tipu zemlje v skalnjaku. Posebno je zaželjeno, če je le možno, da je skalnjak prislonjen nekam v breg. Mnogo bolj naravno bo deloval, kot pa, če sredi ravnine oblikujemo kup kamenja. In posebno dragoceno je večje kamenje, položeno, deloma vkopano, ne pokonci postavljeno, kot bi tu bilo od nekdaj. Pokonci postavljeno kamenje ali v vrste zloženo deluje preveč nenaravno. Sploh pa še, če med seboj družimo zelo različne kamenine. In če kamenje preraste mah, bo delovalo še posebno naravno. Tla, ki jih ne prekriva kamenje, naj bi bila prekrita z rastlinjem, morda še z naravnim peskom, nikakor pa ne z lubjem ali sekanci. Bog nas varuj živo pisanih rdečih, modrih, rumenih barv, razen seveda občasnega cvetja na rastlinah.
Kdor ima srečo, da si na vrtu ustvari skalnjak, oblikovan po naravnih principih, se počuti, kot bi bil vedno znova v naravi. In ob njem bo doživel veliko užitkov v vseh letnih časih. Dela ne bo z njim imel veliko. Bo pa občasno treba kaj postoriti. In spremljati njegovo življenje.
Tekst: Jožica Golob-Klančič univ. dipl. ing. hort.
Fotografije: Mojca Rehar Klančič univ. dipl. ing. agr.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
