Najprej moramo poudariti, da je velika razlika med sajenjem trajnic, ki so bile vzgojene v lončkih in presajanjem trajnic, ki smo jih doslej gojili na domačem vrtu ali jih dobili sveže izkopane pri sosedih ali prijateljih.
Tiste iz lončkov imajo namreč vse korenine, s katerimi razpolagajo, lepo spravljene v koreninski grudi z zemljo vred in ob sajenju na prosto bo ta koreninska gruda ostala nepoškodovana, če se seveda ne bomo šli 'razrgavanja in rahljanja' in pri tem poškodovali korenin. Čeprav so korenine med seboj prepletene in je lonček z njimi prenapolnjen, ob prenosu rastline v gredo ne bodo prav nič trpele, pač pa izkoristile dano priložnost in se razrasle in vrasle. V lončku so namreč trpele pomanjkanje prostora, v odprti zemlji pa si bodo dale duška in se razširile, ko bo nastopil toplejši del leta. Do takrat pa bodo v zemlji čemele in čakale na boljšo priložnost. Če niso zimzelene, bo zanje v gredi od jeseni do pomladi čisto dovolj vlage tudi, če jih ne bomo zalivali. Ko bo enkrat zemlja zmrznila, bodo itak utonile v globok spanec. Pri zimzelenih pa bo kakšno zalivanje prišlo prav.
Pri naših sadikah trajnic je takšen koreninski sistem pokazatelj kvalitetne sadike, saj rastejo v skromni prsti. Ob sajenju korenin ne rahljamo ali krajšamo, sadiko preprosto posadimo.
Nekateri avtorji sicer navajajo, da naj kvalitetne trajnice v lončkih ne bi imele rumenih ali celo rjavih korenin, ker naj bi bil to znak, da so sadike stare. Vendar to morda drži le za enoletnice in balkonske rože, pa še tam verjetno ne za vse, ker bele korenine naj bi pomenile svežo rast. Pri trajnicah pa je to zagotovo zmotno, saj imajo po naravi korenine zelo različno obarvane. Črni teloh ima na primer korenine črne. Kar pa se starosti sadik tiče, pa pomislimo samo, da so maslenice ali hoste na primer lahko v lončkih ali na vrtu tudi zelo stare, pa še vedno zelo vitalne. Tiste trajnice, ki imajo že po naravi kratko življenje, je sicer zgodba nekoliko drugačna. Vendar je takšnih med trajnicami malo.
Drugi avtorji včasih navajajo, da naj kvalitetne sadike trajnic ne bi smele imeti iz lončkov izraščajočih korenin, češ da je to znak, da so preraščene in zato manj kvalitetne. Iz izkušenj pa lahko trdim, da takšne rastline, oziroma njihov nadzemni del res lahko deluje na prvi pogled dokaj neugledno, se pa takšna sadika po sajenju na prosto vraste brez problemov in je prav zaradi močnega koreninskega sistema v rasti zelo čvrsta. Seveda se različne vrste trajnic v lončkih in na prostem obnašajo različno, saj imajo zelo različno se razvijajoče korenine in seveda tudi nadzemne dele. Vsekakor pa so zlasti za jesensko sajenje mnogo boljše tiste sadike, ki so že prenapolnile lonček, kot pa tiste, ki so svoj razvoj šele začele in so videti mlade in zdrave.
V lončkih vzgojene sadike trajnic, ki niso bile pomehkužene v rastlinjakih, pač pa gojene asketsko in na prostem, lahko mirno sadimo tudi še v oktobru, če le imajo že dobro razvite korenine in seveda ne sodijo med na mraz občutljive. Nadzemni deli pri tem niso kaj prida pomembni, saj oktobra mnoge trajnice že počivajo in so njihovi nadzemni deli že odmirajoči ali celo odmrli. Zimzelene trajnice pa bo ob jesenskem sajenju, kot tudi sicer, treba temeljito zaliti. Tudi jeseni je zemlja marsikdaj precej suha in ni rečeno, da bo kmalu po sajenju padal dež. Zimzelene rastline izhlapevajo vodo skozi listje tudi, kadar temperature niso visoke in sveže posajene rastline imajo pač korenin samo toliko, kolikor je bil lonček globok, zato jim je voda v globljih plasteh zemlje nedosegljiva. In tako bo ostalo do pomladi, ko jim bo uspelo korenine razviti bolj na široko in bolj globoko. Če bo nastopila zimska suša, pa bodo za kakšno zalivanje itak hvaležne tudi tiste zimzelene trajnice, ki na vrtu rastejo že dolgo, zlasti tiste z bolj plitvimi koreninami in ne samo sveže posajene.
Čisto druga zgodba pa je presajanje sveže izkopanih sadik trajnic. Tem smo ob presajanju bolj ali manj poškodovali korenine, zato potrebujejo ugodne pogoje, da jih čim prej obnovijo. Zgodnje jesensko presajanje je zato boljše od pozno jesenskega. In bolj pozorni moramo biti pri zagotavljanju vlage z zalivanjem, če niso v naravi idealni pogoji. Sveže presajene rastline se morajo namreč čim hitreje znova vrasti in obnoviti poškodovane korenine. Zgodaj jeseni je zemlja še dovolj topla za rast korenin, čeprav morda nadzemni deli ne bodo nič več rasli. Če namreč kmalu po presajanju nastopi mraz ali suša, se bodo v rasti ustavile in morebitna dolga in huda zima bi znala biti zanje usodna.
Oktobra tudi ne izkopavamo in presajamo tistih trajnic, ki takrat cvetijo ali so ravnokar prenehale cveteti, pa tistih s plitkimi koreninami in zimzelenih trajnic. Če pa smo kljub temu to morali storiti, jih je dobro takoj po sajenju in vsaj še enkrat pred zimo temeljito zaliti in zavarovati s plastjo listja in smrekovimi vejami. Ko bo zemlja zmrznila, naj jih zimsko sonce ne zbudi pred pomladjo, ko bodo obnovile korenine in začele črpati vodo iz zemlje.
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ. dipl. ing. agr.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
