Ko se odločimo, da bomo z urejanjem vrtov pomagali ohranjati zdravo okolje, moramo najprej poskrbeti za izbiro primernih rastlin, tako užitnih, kot tudi okrasnih, ki bodo zmogle živeti in ostati lepe brez kemije. To morajo znati poklicni načrtovalci in urejevalci, kot tudi tisti, ki se sami lotevajo zasajanja svojih vrtov.
NAČRTOVANJE ZASADITVE
Moderne sorte zelenjave so lahko selekcionirane tudi grede na barvo in obliko rasti. Promovirajo jih tudi na velikih vrtnarskih razstavah. Ta je bila posneta na zvezni nemški BUGA.
Poznavanje trpežnih rastlin sodi med najpomembnejša znanja tako poklicnih, kot tudi ljubiteljskih načrtovalcev zasaditve, pa naj bo to velika javna površina ali skromen zasebni vrtiček. Še pred pol stoletja so nas med študijem profesorji opozarjali, da pesticidov, ki so sicer že prodirali v kmetijske plantažne nasade, nikakor ne moremo uporabljati v urbanem okolju in v neposredni bližini bivališč, v vrtovih in parkih torej. Čeprav so osnovni vrtni elementi zajemali tako zelenjadni, sadni, kot okrasni in bivalni vrt, smo prvi krajinski arhitekti stare šole znali poiskati za vsako funkcijo vrta tiste rastline, ki jih ni bilo potrebno škropiti s strupenimi insekticidi in fungicidi. Potem so mlajši poklicni načrtovalci in ljubiteljski vrtnarji, ki so rastline za svoje vrtove izbirali sami, ta znanja v evforiji 'odpiranja v svet' nekaj časa podcenjevali. Dajali so prednost vedno novim in novim vrstam in sortam, ki so jih našli v tujih katalogih ali celo na Slovenskem trgu. Mnoge med njimi so doma v drugačni klimi, kot je naša in zato niso dovolj odporne na naše rastne pogoje. Mnogo je prihajalo k nam tudi takšnih, ki so bile vzgojene z modernimi tehnologijami v vrtnarsko razvitih deželah, kjer je bilo v času njihove pridelave poskrbljeno tudi za kemično zaščito pred boleznimi in škodljivci. Nakup in transport je pač postal enostaven in prepuščen velikokrat nestrokovnim ali pomanjkljivim presojam trgovcev, ki se skupaj z načrtovalci nasadov marsikdaj niso zavedali pasti globalizacije.
Tako je danes po naših vrtovih in celo parkih veliko rastlin, ki brez kemije zbolevajo, mi pa se namesto prav izbirati rastline, učimo uporabljati kemijo. K sreči pa je vedno več tistih, ki so problem že zaznali in pri izbiri rastlin za svoje vrtove posvečajo vedno več pozornosti zdravju in trpežnosti.
UŽITNE RASTLINE
Med praprotmi ni na bolezni občutljivih in tudi škodljivci jih ne napadajo. Poskrbeti pa moramo, da rastejo v senci ali polsenci.
Velikokrat slišimo, da moramo dajati prednost avtohtonim rastlinam. Vendar mnogim ni jasno, kaj sploh pomeni avtohtonost. Za užitne rastline, ki so se razvijale skozi čas v našem okolju in so jih naši gojitelji iz generacije v generacijo tudi v domačem okolju razmnoževali vedno znova in znova, od sadnih rastlin, poljščin, zelenjadnic do dišavnic in začimbnic, pravimo, da so avtohtone. Včasih jih preprosto imenujemo tudi stare domače sorte, kar je pravzaprav še najbolj pravilno, oziroma dosledno poimenovanje. Izmed takšnih seveda tudi danes najlaže najdemo primerne za vrt brez kemije. Obdržale so se namreč prav zaradi svoje prilagojenosti na naše talne in klimatske pogoje in tudi na vse druge okoliščine gojenja, ki imajo vpliv na njihovo uspevanje in tudi na pojavljanje rastlinskih bolezni in škodljivcev na njih. Dajale so primeren pridelek tudi že takrat, ko ni bilo v uporabi sodobnih kemičnih gnojil in zaščitnih sredstev. Poleg starih sort v našem okolju seveda sproti nastajajo tudi nove domače sorte in tudi te bodo šle skozi proces preizkušanja in prilagajanja. Za svoje, oziroma avtohtone, jih bodo sprejeli naši vnuki, če bodo obstale in se izkazale s svojimi dobrimi lastnostmi in jih bodo lahko s preprostimi metodami tudi razmnoževali. Sorte, ki nastajajo z bioinženiringom ali z dirigiranim križanjem in za razmnoževanje zahtevajo posebne tehnike, ne moremo prištevati med avtohtone, čeprav jih goji veliko ljudi v naši neposredni bližini že dalj časa. Zlasti med zelenjadnicami je veliko takšnih novih sort, ki jih doma ne moremo razmnoževati s semenom, ker sodijo med genetsko nestabilne hibride in moramo zato vsako leto znova kupovati seme pri semenarskih hišah. Doma pridelano seme hibridnih sort namreč ne da potomcev, ki bi bili enakovredni tistim iz originalnega hibridnega semena. Stare domače sorte zelenjadnic pa lahko gojimo iz semena tudi doma, saj so se tako ohranile že skozi mnogo generacij.
Bogastvo barv bradatih perunik nas prepriča. Ne potrebujejo ne zalivanja in ne škropljenja proti boleznim. Ko se pripravljajo na poletni in potem še zimski počitek, jim listje porumeni in odmre. Takrat ga enostavno porežemo in nasad deluje urejeno. Posneto v vrtnariji Trajnice Golob-Klančič.
Po vrtovih gojimo tudi vedno več trajnih dišavnic, zelišč in zdravilnih rastlin. Med njimi je veliko tudi takšnih, ki sicer pri nas rastejo tudi v naravi. To so pravzaprav prave avtohtone vrste tudi v botaničnem pomenu. Druge so lahko tudi vrtnarsko spremenjene, so torej požlahtnjene sorte. Da bi jih imeli vedno pri roki, gojimo tako vrste iz narave, kot tudi vrtnarske sorte lahko na posebnih gredicah v zelenjadnem vrtu, lahko pa jih tudi vključimo v okrasni ali bivalni vrt, saj imajo tudi veliko okrasno vrednost. Mnoge imajo tudi zelo cenjen, prijeten in močan vonj. Tudi zato, ker mnoge med njimi uporabljamo v prehrani, seveda pri njihovem gojenju ne uporabljamo nobenih strupov, čeprav morda niti nismo zapriseženi ekologiji.
Tudi stare sadne rastline so naši predniki na razne načine razmnoževali sami, tako s potaknjenci, grebeničenjem, cepljenjem, bolj redko tudi iz semena. Ker so klimatski pogoji v Sloveniji zelo variabilni glede na nadmorsko višino in druge geografske pogoje, gojimo v posameznih delih Slovenije različne vrste in sorte sadnih rastlin. V bolj toplih obmorskih krajih uspevajo brez problemov tudi fige, oljke, mandeljni in nešplje že od nekdaj. In tudi danes jih mirno lahko vključimo tako v sadni vrt, kot tudi v bivalni in okrasni del vrta, čeprav želimo vrtnariti naravi prijazno, saj skoraj ne zbolevajo. V hladnejših krajih so bolj doma jablane, slive in nekatere vrste jagodičja. Češnje pa n.pr. v toplejših krajih zorijo bolj zgodaj, iste sorte pa v hladnejših krajih mnogo pozneje. Med vsemi temi sadnimi vrstami so na rastlinske bolezni seveda bolj odporne naše stare sorte, kot pa tiste, ki so bile kasneje vzgojene za visoke donose, dolge transporte in brezhiben videz, namenjene za plantažne nasade. V evforiji iskanja novega in modernega so se vrsto let na trgu pojavljale le sadike takšnih sadnih sort. Dandanašnji pa spet cenimo tudi našo dediščino in spet so dostopne tudi sadike naših starih sadnih sort.
Med tujerodnimi sadnimi vrstami, kot so aktinidija, fejoja, kapuli in mnoge druge, se že nekaj časa uvaja precej takšnih, ki so za naše pogoje čisto uporabne in jih je možno gojiti tudi na ekološki način. Vse morda nimajo prave gospodarske vrednosti, za gojenje po vrtovih pa so prehranska in okrasna dopolnitev. Med novejšimi tujimi sadnimi sortami klasičnih sadnih vrst, kot so jablane, hruške, slive, češnje in druge, se zadnje čase pojavljajo tudi že takšne, ki so primerne za gojenje na ekološki način, torej brez strupov. Le v naših razmerah jih je treba preizkusiti, kar je naloga nacionalnih poskusnih centrov in inštitutov.
OKRASNE RASTLINE
Nekatere prave slovenske avtohtone, divje rastline, tako med drevesi, grmovnicami, kot tudi trajnicami, v vrtovih zasajamo že zelo dolgo. Spomnimo samo na božje drevce (Ilekx aquifolia), jerebiko (Sorbus aucuparia), ruj (Cotinus coggygria), bršljan (Hedera helix), šmarnico (Convalaria majalis), teloh (Helleborus nigra), zvončke (Galanthus nivalis), kronico (Leucojum vernus) in mnoge druge. Seveda poleg že vpeljanih vedno večji poudarek dajemo tudi drugim divjim rastlinam, ker v vrtni kulturi narašča želja po približevanju naravi. Seveda iz narave ni mogoče v vrtove prenašati vseh divjih rastlin kar počez. Izbrati je treba pač tiste, ki so sposobne v danem vrtnem prostoru preživeti brez preveč kompliciranih gojitvenih ukrepov in hkrati zadovoljujejo naše potrebe po funkcionalnem in lepem. Vedeti moramo, da v naravi vsaka rastlina najde sebi primeren prostor, za vrtno uporabo pa moramo dobro poznati rastne zahteve vsake posebej, sicer bomo pri gojenju neuspešni.
V poizkusnem nasadu jesenskih aster (Aster dumosus) ugotavljamo, katere bolj zbolevajo. Ker je siva plesen, ki se včasih pojavi na listju, le kratkotrajna lepotna napaka tik pred cvetenjem, ko se cvetje odpre pa je komaj zaznavna, velikokrat zaradi posebnih barv obolelih sort zamižimo na eno oko. Po cvetenju pa itak nadzemne dele požanjemo do tal.
Posneto v vrtnariji Trajnice Golob-Klančič.
Zaradi posebnih lastnosti, pa velikokrat izbiramo za okrasne in bivalne vrtove tudi ali predvsem tujerodne vrste in vrtnarske sorte. Te nam nudijo izjemno bogastvo oblik in barv listja in cvetja. Dosežemo lahko cvetenje skozi večji del leta in še veliko drugih prav posebnih estetskih učinkov. Marsikdo tudi uživa v zbirateljstvu najrazličnejših rastlin. Ob tem pa moramo tudi upoštevati zahteve po odpornosti na rastlinske bolezni, če želimo vrtnariti naravi prijazno. Veliko novih sort namreč nastaja brez dovolj kritične presoje njihove odpornosti, ker so preveč potencirane lastnosti zunanje lepote. Veliko pa je tudi modernih sort, ki so prilagojene našemu okolju in so že po naravi zelo zdrave. Tistim pa, ki so se izkazale kot preveč občutljive, se bomo v ekološkem vrtu pač enostavno odpovedali, raje kot bi uporabili za okolje nevarne strupe.
NEKAJ PREPROSTIH NASVETOV
Najbolj univerzalen nasvet za uspešno vrtnarjenje – gojenje užitnih in okrasnih olesenelih rastlin in trajnic na vrtu torej glasi: Potrudimo se, da bomo na vrtu sadili senčne rastline v senco, tiste, ki potrebujejo veliko svetlobe na sonce, tiste z večjo potrebo po vlagi v globoka tla, močvirske pač na močvirna rastišča, tiste, ki ne marajo zastajanja vode v tleh na odcedna tla, bolj požrešne v s humusom dobro pognojena tla, bolj skromne lahko tudi v siromašna in sušna tla in tako dalje. Med okrasnimi rastlinami je največ takšnih, ki potrebujejo s humusom bogata tla, zato jim že ob sajenju dodamo kompost ali kompostu podobna gnojila. Potem jih po potrebi še enkrat na leto dodajamo. Zalivamo pač večino vrtnih rastlin le ob hudi suši in bolj poredko, a takrat temeljito, kot bi zemljo namočil dež. Izbiramo tiste, ki niso podvržene boleznim in škodljivcem, pa naj bodo naše gore list ali vrtnarsko vzgojene sorte. Ne bodimo preveč zahtevni in tolerirajmo občasno tudi kak siv ali rjav madež, ki nastane kot posledica nenevarnih rastlinskih bolezni na listih ali cvetju, saj nas to tudi v naravi ne moti. Ne preganjajmo vseh hroščkov, metuljev in mravljic, ki nam v resnici večinoma ne naredijo občutne škode in je na vrtu tudi zanje dovolj prostora. S čim bolj naravnimi metodami pa poskrbimo, da se nam ne bodo preveč namnožili bramorji, voluharji in polži. Z njimi pa res ni dobro češenj zobat! Sproti bomo sicer odstranjevali vse odmrle rastlinske dele, ki vrtu niso več v okras in pustili tiste, ki tudi v odmrlem stanju lepo spremljajo naravne letne čase.
Hermelike, rudbekije in trave nikoli ne zbolevajo.
Posnel g. Vinko Klančnik v Slovenj Gradcu.
Nešteto je lepih in koristnih rastlin, ki za gojenje niso zahtevne in z njimi lahko oblikujemo naravi prijazen vrt tako, da nam ne bo treba uporabljati strupov. Posvetimo se raje drobnim vrtnim opravilom, ob njih uživajmo in spremljajmo rast in cvetenje skozi večji del leta. Vrt nam mora pač biti v zadovoljstvo, ne pa v breme!
Če nismo dovolj vešči izbire, si pustimo svetovati od tistih, ki jim zaupamo in kupujmo v vrtnarijah, ki jim zaupamo.
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ. dipl. ing. agr.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
