Od vrta pričakujemo, da nam bo v veselje skozi celo leto. Torej tudi pozimi ne sme biti pust in prazen, čeprav bo glavnina cvetja in zelenja najbolj atraktivna od pomladi do jeseni.
Že res, da spomladi vse kipi od rasti in cvetja in komaj pričakujemo ta čas, ko naj bi se vrt z nami vred zbudil v novo življenje. Poleti pričakujemo kulminacijo cvetenja in bogato razrast vseh mogočih trajnic in jeseni nas očara cvetje in zelenje poznih vrtnih lepotic.
Na skalah in v špranjah med njimi na polnem soncu preživijo vsako vročino netreski, ki so zimzeleni, obstaja pa jih nepregledna množica vrst in sort.
Če pa smo vrt prav načrtovali in vanj posadili tudi tiste trajnice, ki so lepe skozi vse leto, tudi pozimi vrt ne bo niti malo dolgočasen. Kadar ni snega, lahko opazujemo marsikaj zelenega med trajnicami tudi pozimi. In mnoge suhe bilke z ostanki cvetja in plodovi ohranijo čvrstost in lepoto do pomladi. Ko se na njih zadržujejo kapljice rose ali megle ali če te kapljice zmrznejo v očarljive vzorce in če nanje posije še zimsko sonce, je slika nepopisno lepa. Le opazovati moramo znati in uživati ob tem. Če pa zapade sneg in iz njega molijo posamezni deli zimzelenih ali suhih trajnic, je slika seveda popolnoma drugačna in posebno bizarna. Ko pa odleze morebitni visoki sneg, je vsako zelenje in tudi odmrli zanimivi deli trajnic deležno naše prve pozornosti. Le preveč poškodovane dele trajnic bomo odstranili, če motijo estetsko sliko in ob tem pričakovali prve znake prebujanja tistih trajnic, ki zacvetijo že ob nizkih temperaturah.
Veliki zimzelen (Vinca major) je na sliki. Poleg njega pa je za prekrivanje večjih površin zelo uporabnih tudi večje število različnih sort malih zimzelenov s podobno sposobnostjo razraščanja, Vsi so zimzeleni in spomladi še zacvetijo.
Velikokrat slišimo ali preberemo, da so trajnice tiste rastline, ki jim nadzemni deli jeseni odmrejo in spomladi spet odženejo. Vendar je vsakemu poznavalcu vrtnih trajnic jasno, da je to le delna resnica.
Res je med trajnicami veliko takih, ki pozimi njihovi odmrli nadzemni deli niso lepi in jih zato že jeseni odstranimo. Saj bi moralo veljati pravilo, da med vrtnimi trajnicami sproti odstranjujemo vse, kar ni več lepo, pa naj bo to poškodovano ali odmrlo listje ali cvetje. Veliko pa je tudi takih trajnic, ki se njihovi nadzemni deli jeseni posušijo, ostanejo pa čvrsti in lepi. Takšne bomo odstranili šele spomladi, tik pred začetkom nove rasti. Škoda bi bilo namreč izgubiti njihovo zimsko lepoto, čeprav bo ta le spomin na njihovo poletno ali jesensko barvitost. Pozimi namreč razumljivo ne moremo pričakovati poletnih barv. Struktura listja, suha cvetna stebla, cvetovi in plodovi so namreč tisti, ki sooblikujejo zimsko vrtno sliko. Takšnih trajnic je zelo veliko. Spomnimo samo na rudbekije, astilbe, sibirske perunike, hermelike in neštete trave. To so trajnice, katerih odmrli deli ohranijo zanimivo obliko, stabilnost in čvrstost, ne polegajo in marsikdaj nudijo tudi nekaj zimske hrane pticam.
Med praprotmi je posebno cenjena njihova zimzelenost. Polystichum setiferum je vsekakor ena izmed lepših zimzelenih praproti.
Zelo veliko pa je tudi trajnic, ki ohranijo liste žive, zelene ali barvite, tudi pozimi. Zanje rečemo, da so zimzelene. Še zdaleč niso zimzeleni samo mnogi iglavci, kot se včasih poenostavljeno reče. Tudi nekateri listavci, zlasti grmovnice, pa tudi trajnice so zimzeleni tudi v bolj ostri klimi. Blažji klimatski pogoji z višjimi zimskimi temperaturami so res bolj naklonjeni zimzelenim rastlinam in tam uspeva mnogo večje število zimzelenih vrst in sort rastlin, kot v hladnih predelih. Prav za vsako klimo pa najdemo tudi mnogo zimzelenih trajnic, zlasti med nizkimi, pa tudi med visokimi se najde marsikatera zimzelena. Marsikatera pa celo zacveti pozimi. Poglejmo samo različne telohe, nekatere ciklame in gladnice!
Smrdljivi teloh ima poleg zimzelenih listov razvite popke na visokih cvetnih steblih že ob koncu zime. Prav kmalu se bodo cvetovi odprli.
Naš domači črni teloh (Helleborus niger) včasih zacveti že pred zimo. Ko zapade sneg, se pod njim potuhne in počaka na prvo odjugo, ko se spet prebudi. Korziški teloh (Helleborus corsicus) dokaj dobro prenaša tudi naše zime, razvije impozantna cvetna stebla višine tudi 50 – 70 cm z zimzelenimi bodljikavimi sivimi listi, razporejenimi po vsem steblu. Kobulasta socvetja s sto ali celo več sto manjšimi belo zelenimi cvetovi so vidna že ob prvi otoplitvi, ob koncu zime pa se cvetovi do konca razvijejo. Podobne lastnosti ima tudi smrdljivi teloh (Hellebrus foetidus), le njegovi listi so temno zeleni in globoko narezani dlanastopernati. Orientalski telohi (Helleborus orientalis) s številnimi križanci z najrazličnejšimi barvami cvetja so pač kategorija zase. Listi in cvetna stebla dosežejo višino 30 – 50 cm ali celo več. Zimzeleni listi so ob koncu zime marsikdaj že videti precej utrujeni, zato jih pač porežemo prav pri tleh in naredimo prostor odganjajočim cvetnim steblom. Ko bo cvetje začelo ob koncu pomladi izgubljati svežino, pa bomo tega porezali pri tleh in naredili prostor na novo odganjajočemu listju.
Razstava, ki bila postavljena jeseni. Trave, predstavljene na njej, bodo ohranile barvitost še vso zimo, ko bodo jeseni cvetoče trajnice že izgubile svojo lepoto.
Med ciklamami prva ob koncu zime zacveti Cyclamen coum, ki ima tudi zimzeleno listje. Cvetne popke marsikdaj nastavi že ob koncu jeseni, ko odleze sneg pa zacveti v značilni ciklamni barvi. Prav zanimiva je tudi vedno zelena gladnica (Draba aizoides), drobna pritlikavka, doma v našem gorskem svetu in prav uporabna tudi v vrtu. Njena rumena socvetja na nizki blazinici z gostimi drobnimi zimzelenimi lističi so prvi znanilci odhajajoče zime.
Veliko je tudi zimzelenih praproti, tako med našimi domačimi, še več pa med tujerodnimi, ki pa so v vrtni vzgoji zelo dobrodošle in po boljših vrtnarijah s trajnicami tudi pri nas dosegljive.
Bršljani (Hedera) v nešteto sortah sicer niso čisto prave trajnice, ker imajo del stebel olesenelih, pač pa so nekje na sredi med olesenelimi rastlinami in zeljnatimi trajnicami. Zato jih gojijo tako drevesničarji, kot tudi trajničarji. V vrtu pa sodijo med izjemno hvaležne pokrovnice tako za senčne, kot tudi sončne lege. Bršljani rešijo marsikateri problem strmih brežin, ker zelo dobro varujejo zemljo pred erozijo in so istočasno tako goste rasti, da skozenj lahko raste le malo plevelov. Uporabni so tudi za oblikovanje zelenih pregradnih sten namesto živih mej, za ozelenitev latnikov in pergol in za mnoge druge vrtne kotičke, pa za sajenje v cvetlična korita in posode in še in še.
Zimzelenih trajnic skratka ne manjka. Kdor jih pozna, z njimi lahko naredi vrt zanimiv in lep tudi pozimi. Le ozreti se moramo malo okrog sebe, poiskati dobro vrtnarijo s trpežnimi sadikami in uporabiti svojo domišljijo, potem pa uživati ob vsakem kolikor toliko lepem zimskem dnevu. Tudi najbolj turoben dan bo ob pogledu na trajnice v vrtu izgubil svojo turobnost!
Tekst:
Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hort.
Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ. dipl. ing. agr.
Vsi prispevki in slike so avtorsko zaščiteni. Če jih želite kjerkoli uporabiti nas prosim Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..